|
Aleš Kacjan – FLAVTA»Na svoj instrument gledam najraje povsem iz pragmatičnega stališča. Je samo to, kar beseda pomeni. Pomagalo, s katerim se izražam in artikuliram svoja občutja, ki se mi porajajo ob nekem glasbenem (ali pa tudi ne) impulzu ali sugestiji. Rad bi poudaril, da nikakor nisem in nočem biti ujetnik fetiša, ki se mu reče lepota flavtinega zvoka, ali česarkoli podobnega. Zvoka flavte se dotikam kot fizikalne kategorije in pri tem me zanima to, kar mislim in predvsem čutim, da je skladatelj ali nekdo hotel povedati , ko je imel v mislih flavto. Seveda pa z flavto ravnam tako kot z vsemi svojimi igračami ali orodji – z največjo možno skrbnostjo.« Glasba ga je spremljala že od mladih nog. Za to je do neke mere poskrbela njegova mama, operna pevka, sam pa se je še kot majhen deček odločil za flavto, sledila je srednja šola ter diploma na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu prof. Borisa Čampe, študentska Prešernova nagrada ter iskanje dodatnih znanj v Londonu pri prof. Michie Bennett in v Salzburgu pri prof. Ireni Grafenauer, ki je do dandanašnjih dni ostala njegova vzornica, glasbena sopotnica, predvsem pa dobra prijateljica. »Aleša Kacjana poznajo vsi Ljubljančani kot simpatičnega, vedrega, samozavestnega, rahlo »važnega«, kar pa je bolj imidž kot odsev njegove notranjosti.« (Marijan Zlobec: Flavta kot instrument sodobnosti, DELO, 27. 1. 2006) Leta 1986 je zmagal na tekmovanju Jugoslovanskih glasbenih umetnikov v Zagrebu in v šali se spominja, da je za nagrado kupil teniški lopar od pianista Bojana Goriška. Rabljen, seveda. |
