6. Slowindova pomlad 2019

Hans Abrahamsen (roj. 1952)
Liebeslied
za basovsko flavto, oboo d’amore, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo
Slovenska premiera

Chaya Czernowin (roj. 1957)  

Lovesong

za flavto, oboo, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Slovenska premiera

Ramón Lazkano (roj. 1968)
Lied ohne Worte
za flavto, oboo, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo
Slovenska premiera

Mirela Ivičević (roj. 1980)
Baby Magnify / Lilith’s New Toy
za flavto in basovsko flavto, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo
Slovenska premiera

odmor

Larisa Vrhunc (roj. 1967)
Mizoginija
za veliki ansambel
Svetovna premiera

Les in sanje
Besede in sence
Češčenje
Stroj groze
Didona

Slowind z gosti
Steven Loy – dirigent

Zdi se, da so bile nekatere teme za skladatelje umetnostne glasbe po drugi svetovni vojni nezanimive ali pa neprimerne. Ena teh so odnosi med spoloma, od najlepših pa vse do najstrašnejših. Ljubezen ni bila primerna tema, ker so jo povezovali s občutki harmonije, dobrega počutja in srečnih koncev, umetniki povojnega časa pa so se želeli upirati prav takim »blagodejnostim«. Bolj so se istovetili z grozo vojne katastrofe in anomalijami sodobne družbe. Ljubezen po svoji iracionalni človeškosti tudi ni blizu razumskosti, ki je prevladovala v kompozicijskih postopkih povojnih skladateljev. Še manj je glasbenih obravnav bolj problematičnega dela spektra odnosov med spoloma, posebej mizoginije, sovražnega odnosa do žensk. Mizoginija je tema, s katero naša družba pravzaprav ni povsem razčistila, saj je bilo sovraštvo do žensk v skoraj vseh obdobjih zahodne družbe sprejemljivo. Med najbolj grozljive pojavne oblike sodijo sodni procesi proti »čarovnicam«, obstajajo pa tudi bolj prikrite, na primer prepričanje, da je prav, da se ženska žrtvuje za moškega in se odreče ne samo svojim sanjam, ampak celo svojim pravicam.

Hans Abrahamsen (roj. 1952)
Liebeslied (2010)
za basovsko flavto, oboo d’amore, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Pobuda za nastanek te in naslednjih dveh skladb je bil projekt ansambla Recherche iz Freiburga iz leta 2010, s katerim so glasbeniki želeli obeležiti 25-letnico svojega delovanja. Za praznični koncert so izbranim skladateljem naročili krajše skladbe na temo ljubezni, ti pa so se je lotili na zelo raznolike načine. Za Abrahamsena ljubezen preprosto je, razume jo kot občutenje topline in notranjega miru. Glasba je blagozvočna, umirjena, v njej ni nič vznemirjujočega ali pretiranega, preprosto povabi k poslušanju. Pihala proizvajajo zvoke, ki bi jih lahko povezali z zvoki narave, tremolo v godalih pa je kot rahlo utripanje srca. Morda je za poznavalce zgodovine ansambla Recherche izbor take estetike presenetljiv, a hkrati dokazuje, da so v svetu Nove glasbe mogoče tudi drugačne izraznosti.

Chaya Czernowin (roj. 1957)
Lovesong (2010)
za flavto, oboo, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Tudi ta skladba je posvečena ljubezni, vendar na drugačen način. Skladateljica razmišlja predvsem o zaljubljanju, ki je verjetno med najintenzivnejšimi obdobji v življenju. Ob tem zaljubljenec deloma izgubi nadzor nad seboj, vsak trenutek je prepojen s čustvi, odzveni in trepetanjem nenavadnih energij. Potek skladbe želi slediti prav tem nenavadnim energijam in v obdobju zaljubljenosti spremenjenemu zaznavanju časa. Chaya Czernowin se v svojem delu potopi v mikrokozmos zvokov in šumov, ki so rezultat uporabe razširjenih tehnik izvajanja, izbira večinoma nežnejše. Ta zvočni svet je po skladateljičinih besedah povezan tudi z zvoki, ki jih proizvajajo kuhinjski pripomočki. Podatek nekoliko spremeni razumevanje sporočila skladbe: ljubezen ni le čudovito obdobje zaljubljanja, ampak žensko tudi potisne v kuhinjo. Avtorica delo označi kot virtuozno, vendar ne kot posebej zahtevno za vsakega izvajalca posebej. Čar je v ansambelskem sobivanju, pomembna je skupna pozornost do vsake geste, dotika instrumenta.

Ramón Lazkano (roj. 1968)
Lied ohne Worte
za flavto, oboo, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Baskovski skladatelj, tesno povezan z ansamblom Recherche, svojim skladbam pogosto daje baskovske naslove, ki so tistim, ki tega jezika ne poznajo, nerazumljivi. Pri tej skladbi se je odločil za podobno nepoveden naslov, Pesem brez besed. Interpretiramo ga lahko na več načinov: kot nadaljevanje romantične tradicije liričnih skladb brez besedila, kot pesem, ki je darilo ansamblu za njegov rojstni dan, ali kot odločitev, da o temi ljubezni ne želi razmišljati globlje. Glasba je navdušujoče potovanje skozi instrumentalni zvočni spekter, svetlikajoča se kot živo srebro, polna ritmičnih domislic in bežna kot ljubezen.

Mirela Ivičević (roj. 1980)
Baby Magnify / Lilith’s New Toy (2017)
za flavto in basovsko flavto, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Delo je eno redkih v opusu skladateljice brez neposrednega političnega ozadja. »Magnify« iz naslova se nanaša na Magnum Opus, alkimistični proces, pri katerem naj bi se začetni material postopoma spremenil v kamen modrosti, kar bi bila lahko tudi prispodoba za preobrazbo človekove psihe. Glasba se ravna po štirih stopnjah tega procesa, prvi sta nigredo, počrnitev, v kateri vlada kaos, in albedo, pobelitev, kjer se odplaknejo nečistoče, sledita pa citrinitas ali porumenitev, kjer se srebro spreminja v zlato, in končno rubedo ali poškrlatenje, kjer material (ali oseba) doseže svoj največji potencial. Ker je tak pristop skladateljica raziskovala prvič, je delo označila kot »Baby«. Tudi Lilith je v skladbi še otrok, ki se radovedno igra z zvočnimi materiali, da bi iz njih nastala zvočna magija. Zgodba o Lilith je stara, v različnih oblikah se pojavlja že v religijah antičnega Bližnjega vzhoda in kasneje v židovski mitologiji, govori pa o Adamovi prvi ženi, ki je bila ustvarjena iz iste gline kot on, in ne iz njegovega rebra. Lilith je nevarno nočno bitje, zvodnica, v drugih različicah pa demon, ki krade in ubija otroke. Hkrati predstavlja tudi simbol opolnomočenja žensk, saj ji je uspelo rešiti se iz zakonske zveze z Adamom. Njen navzven strašljiv in neuklonljiv značaj ter izjemna moč Mireli Ivičević predstavljata poosebitev številnih neustrašnih žensk. In prav zato je arhetip Lilith njenih v delih pogosto prisoten.

Larisa Vrhunc (roj. 1967)
Mizoginija (2019)
za veliki ansambel 

Pobuda za skladbo je predstava za odrasle, ki jo na temo mizoginije v Lutkovnem gledališču Ljubljana pripravlja lutkovni ustvarjalec in režiser Silvan Omerzu. Zasnovana je kot zmes žive koncertne izvedbe in klasične lutkovne predstave, namen pa je raziskovati prehajanja med svetom lutk in glasbeno sporočilnostjo. Tako glasba ne želi spremljati dogodkov na odru, ampak je njena osrednja ideja ujeti zven likovnosti in materialov. Večinoma zapolnjuje prostor, ki je namenjen vzpostavljanju kontekstov igranih prizorov.

Prvi stavek, Les in sanje, se dotika materiala, iz katerega je narejena večina Omerzujevih lutk in avtomatov, hkrati pa se nanaša na najbolj davne spomine človeštva. Prav tja segajo tudi začetki mizoginije, saj v svetem pismu najdemo dva zapisa o prvi ženski, v enem je bila ustvarjena hkrati s prvim moškim iz iste gline, prevladala pa je različica, v kateri je Eva nastala iz Adamovega rebra in mu mora zato biti podrejena.

Drugi stavek, Besede in sence, izpostavlja pisanje kot eno od sredstev za utemeljevanje in poudarjanje ženske manjvrednosti. Razmerje med spoloma, ki je bilo v starejših skupnostih zaradi ženske sposobnosti rojevanja enakovredno, so postopoma zatemnile sence idej o moški premoči, najdemo pa jih v Stari zavezi in drugih judovskih spisih, številnih antičnih besedilih in seveda tudi v krščanstvu.

Tretji stavek, Češčenje, je posvečen krščanskemu kultu Marije, neživljenjskemu idealu, ki ga resnična ženska nikakor ni mogla in ne more doseči, saj je mora preživljati vse biološke nujnosti, povezane z rojevanjem, medtem ko je Marija svojega popolnega otroka spočela brezmadežno in ob izdatnem varstvu angelov.

Tema četrtega stavka, Stroja groze, so sodni procesi proti čarovnicam. Perverznost teh procesov je natanko opisana v eni verjetno najbolj neslavnih knjig, kar jih je kdaj nastalo, v delu Malleus Maleficarum (Čarovniško kladivo) iz 15. stoletja, ki je inkvizitorjem služilo kot priročnik za prepoznavanje čarovnic, vodenje sodnih procesov in izvrševanje sodb. Glasba je kot stroj za mučenje in ugonabljanje nedolžnih žrtev.

Zadnji stavek, Didona, je predelava arije iz Purcellove opere Didona in Enej. Glavna junakinja jo poje, preden naredi samomor, do katerega jo je prignal obup ob žrtvovanju za ideale ljubljenega Eneja, pri čemer se je odpovedala lastnim načrtom in sanjam. »Spominjaj se me, a pozabi mojo usodo«, poje zvesti Belindi, preden umre. Didona žal ni edina ženska, ki se žrtvuje za ideale moških, spomnimo se samo vseh mater, ki rojevajo otroke, da ti potem lahko umirajo v tako nepotrebnih in umazanih vojnah.

* * * * * *

Hans Abrahamsen (roj. 1952)

Hans Abrahamsen, rojen v Kopenhagnu, se je za glasbo začel zanimati že zgodaj, saj je njegov oče igral klavir. Na Danski kraljevi akademiji za glasbo je študiral rog, glasbeno zgodovino in teorijo, pa tudi kompozicijo. Študij je nadaljeval na Jutlandski akademiji v Århusu, njegova mentorja sta bila Pelle Gudmundsen-Holmgreen in Per Norgård, kasneje pa se je izpopolnjeval še pri Györgyju Ligetiju.

Njegova prva pomembna dela pripadajo »novi enostavnosti«. Skoraj naivna preprostost njegove zgodnje glasbe se je postopoma preoblikovala v bolj oseben, z nemškim romanticizmom spogledujoč se slog, na katerega pa so vplivali tudi Bach, Nielsen, Schoenberg, Debussy in Ligeti. Zanj značilen je tudi motiv snežne pokrajine, na primer v delih Winternacht, Schnee ali operi The Snow Queen, ki je pravkar doživela premiero. Njegove skladbe srečamo na številnih pomembnih festivalih, kot sta  BBC Proms ali Wittener Tage für Neue Kammermusik, izvajajo pa jih l’Ensemble Recherche, BBC Scottish Symphony Orchestra, godalni kvartet Arditti, Barbara Hannigan, Berlinskimi filharmoniki in drugi.

Abrahamsen je prejemnik številnih domačih in tujih nagrad, med katerimi je tudi Nagrado za klasično glasbo Gramophone v kategoriji sodobne glasbe leta 2016. Leta 1982 je Hans Abrahamsen postal profesor instrumentacije na Danski kraljevi akademiji za glasbo, od 1995 naprej pa poučuje tudi kompozicijo. Od leta 1988 je umetniški vodja danskega ansambla Esbjerg.

Chaya Czernowin (roj. 1957) 

Chaya Czernowin se je rodila in odraščala v Haifi. Po študiju v Izraelu je kot štipendistka programa DAAD nadaljevala študij v Berlinu pri Dietru Schneblu. Umetniški doktorat na Univerzi v Kaliforniji v San Diegu je opravila pod mentorstvom Rogerja Reynoldsa in Briana Ferneyhougha. Sledilo je obdobje potovanj, za katerega skladateljica pravi, da je bilo ključno za njen glasbeni razvoj: iz Tokia v nemški Schloss Solitude in nato na Dunaj.

Poučevanje pomembno sooblikuje njen glasbeni jezik. Med letoma 1997 in 2006 je bila profesorica kompozicije na Univerzi v Kaliforniji v San Diegu, naslednja tri leta na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju, od leta 2009 naprej pa poučuje na Univerzi Harvardu. Je tudi redna predavateljica na več skladateljskih tečajih, pogosto pa je tudi članica glasbenih žirij.

Njeno glasbo označujejo kot vitalno, spontano, divjo, hkrati pa natančno in analitično jasno. Njen opus sestavljajo komorna in orkestrska dela z elektroniko in brez nje. Izvedena so bila na večini pomembnih glasbenih festivalov v Evropi, pa tudi na Japonskem, v Koreji, Avstraliji, ZDA in Kanadi. Kritiki so izjemno dobro sprejeli tudi njene štiri opere.

Chaya Czernowin je dobitnica številnih nagrad in štipendij, med najpomembnejšimi sta Skladateljska nagrado fondacije Siemens leta 2003 in Nagrado fondacije Rockefeller leto kasneje. Leta 2017 je bila izbrana za članico Akademie der Künste v Berlinu. Njen založnik je Schott.

Ramón Lazkano (roj. 1968) 

Ramon Lazkano je študiral klavir in kompozicijo na Visokem konservatoriju Francisco Escudero v Saint-Sebastiánu v španski Baskiji. Izpopolnjeval se je na Pariškem konservatoriju pri Gérardu Griseyu in Alainu Bancquartu in nato še v Montrealu pri Gillesu Tremblayu. Na inštitutu IRCAM je opravil dvoletno šolanje iz glasbene informatike. V Parizu je pridobil tudi diplomo iz muzikologije 20. stoletja. V Rimu je preživel štiri leta, dve kot kot španski in dve kot francoski štipendist. V tem času je še posebej intenzivno raziskoval intertekstualnost, saturacijo, tišino in percepcijo. Med 2001 in 2011 je Ramon Lazkano ustvarjal obsežno zbirko komornih del v več ciklih s skupnim naslovom Igeltsoen Laborategia (Laboratorij kred). Po tem ciklusu je njegova glasba začela kazati drugačne poteze, saj je posebno pozornost namenil arhitekturi in trajanju.

Vključen je v več pedagoških projektov, ki mladino uvajajo v svet sodobne glasbe. Trenutno je profesor orkestracije na Visokem glasbenem centru Musikene v španski Baskiji.

Lazkanovo glasbo napogosteje izvajajo v Franciji in Španiji, slišati pa jo je mogoče tudi na festivalih sodobne glasbe, kot so festival Éclat v Stuttgartu, Beneški bienale, Ars Musica v Bruslju, Musica Viva v Münchnu, Varšavska jesen, Moskovska jesen in drugi. Sodeluje s številnimi orkestri v Evropi, Izraelu in ZDA, ter z ansambli za sodobno glasbo, med katerimi so večinoma francoski, pa tudi nemški ansambel Recherche in še nekateri. Je tudi dobitnik več nagrad. Leta 1997 je prejel Skladateljsko nagrado Leonard Bernstein v Jeruzalemu, leta 2007 pa Nagrado Georges Bizet, ki jo podeljuje francoska Akademija lepih umetnosti.

Mirela Ivičević (roj. 1980)

Mirela Ivičević se je rodila v Splitu, živi in ustvarja pa na Dunaju. Študij kompozicije na magistrski ravni je zaključila na Glasbeni akademiji v Zagrebu, podiplomski študij iz medijske kompozicije na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju, podiplomski študij kompozicije pa na Umetniški univerzi v Gradcu pri Beatu Furrerju.

Njeno glasbo zaznamuje predvsem raziskovanje reflektivnih in subverzivnih potencialov zvoka v socialnem in političnem kontekstu, pri čemer pogosto vključuje zvoke iz okolja, ki so izvzeti iz svojih naravnih okolij. Rezultat je mreža naglo spreminjajočih se in z energijo nabitih zvočnih struktur, prepredenih z drobci post-jugoslovanske realnosti, hrupa, različnih zvrsti popularne glasbe in drugih »zvočnih odpadkov« sodobne družbe. Večinoma so njena dela konceptualna in interdisciplinarna. Piše akustična, elektroakustična, intermedijska dela, ustvarja zvočne instalacije, glasbo za filme in gledališče, odmevni pa sta tudi obe njeni operi, Za tri lipe in Karoussell.

Je med ustanovitvenimi člani dunajskega ansambla Black Page Orchestra, ki izvaja radikalno in brezkompromisno glasbo današnjega časa, od leta 2010 naprej pa sodeluje pri vodenju splitskega festivala Dani Nove glazbe.

Njene skladbe najdemo na pomembnih festivalih v Evropi, Severni in Južni Ameriki, kot so Muzički bienale Zagreb, Wien Modern, Donauechinger Musiktage in drugi. Prejela je tudi več nagrad, med njimi Nagrado ISCM za glasbeno gledališče (Gender)Bender iz leta 2011 in Nagrado Theodor Körner za skladbo Ace of Diamonds leta 2010.

Larisa Vrhunc (roj. 1967)

Larisa Vrhunc se je po končanem študiju glasbene pedagogike in kompozicije pri Marijanu Gabrijelčiču na Akademiji za glasbo v Ljubljani izpopolnjevala še pri Jeanu Balissatu in Ericu Gaudibertu v Ženevi in pri Gilbertu Amyju v Lyonu. Študij je dopolnjevala s kompozicijskimi tečaji pri uglednih tujih skladateljih, kot so Sofia Gubaidulina, Brian Ferneyhough, Michael Jarrell, Klaus Huber, Thomas Jennefelt, Fabio Nieder, Pascal Dusapin ali Helmut Lachenmann. Je tudi doktorica muzikoloških znanosti.

Zaposlena je kot predavateljica glasbenoteoretskih predmetov na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Zadnjih 10 let je organizirala mednarodne glasbene delavnice v okviru Festivala Slowind.

Njeno glasbo izvajajo v Evropi, Severni Ameriki, na Japonskem in v Izraelu. Sodelovala je z izvajalci, kot so Pihalni kvintet Slowind, ansambel Contrechamps, Klangforum Wien, mosaik, Nouvel Ensemble Moderne, Kairos Quartet, in gostovala na festivalih Slowind, Varšavska jesen, Klangspuren Schwaz, Musiques en scène v Lyonu, Suntory Summer Festival v Tokiu, Ultraschall v Berlinu in drugod.

Za svoja dela je prejela več domačih in tujih nagrad, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada za leto 2003.