9. Slowindova pomlad 2022

Larisa Vrhunc – zvok
Marko Čeh – svetovalec za režijo
Mauricio Valdés San Emeterio – medijski programer
Martin Lovšin – tehnični koordinator
Primož Vozelj – tonski mojster

Ansambel Slowind
Aleš Kacjan – flavta
Matej Šarc – oboa
Jurij Jenko – klarinet
Metod Tomac – rog
Paolo Calligaris – fagot
Franc Kosem – trobenta
Gal Krajčič, Luka Poljanec – tolkala
Marjan Peternel – klavir
Ana Dolžan, Matjaž Porovne – violina
Samuel Burstin – viola
Katarina Leskovar – violončelo
Miha Firšt – kontrabas

Izhodišče pri nastajanju projekta je bil razmislek o umanjkanju tako materialnih kot duhovnih dobrin. Primer bivanjskih umanjkanj je bila pandemija, ki ni ovirala samo dnevne rutine, ampak je globoko posegla tudi v mentalno dobrobit, vključno s kulturo. Podobna stanja izzovejo vojne. Material, na katerem so se razvijali ti premisleki, so po eni strani kurenti Franceta Miheliča, s katerimi se je slikar pomaknil v polje fantastičnega; kurentova maska, strašljiva materializacija eksistenčnih strahov v ljudskem izročilu, se pri njem preobrazi v simbol, v katerega je v prečiščeni obliki zamrznil strahote druge svetovne vojne in iz tega izvirajoče lastne travme, v današnjem času pa bi Miheličeve kurente lahko interpretirali kot simbol za tesnobo in strah ob porajanju novih bolezni, sovraštva, vojn, polarizacije družbe in še česa. Kurenti Borisa Beje odražajo vse to. Kontrapunkt likovnosti kurentov prinašajo literarna dela slikarjeve življenjske sopotnice, pisateljice Mire Mihelič, ki bi prav letos dopolnila 110 let in je bila ena osrednjih osebnosti ljubljanskega literarnega življenja. V svojih zapisih je pretanjeno slikala ljubljansko meščanstvo pred drugo svetovno vojno in tudi po njej, dragoceni pa so tudi njeni premisleki o odnosih med ljudmi. Predstavljeni bodo odlomki iz njene avtobiografije Ure mojih dni, ki je izšla v letu njene smrti.
Vizualnim in zvočnim materialom je mogoče slediti po več poteh, ki se dopolnjujejo in tvorijo presečišča. Živi govor se postopoma umika, obstaja zamrznjen v našem spominu in prestopa v elektronski medij, enako likovna forma, ki se ne more polno udejanjiti v prostoru in prehaja v digitalni zapis. V živo izvedena glasba dopolnjuje besedni in vizualni tok in ju usklajuje. S tem, ko likovna materija izziva glasbeni čas, zvok pa dojemanje prostora in likovne materije v njem, obiskovalec dogodka postaja bralec, ki po lastni presoji »zamrzuje« besede, zvok in sliko ter jih osmišlja na novo in po svoje. Ponujeni večplastni gradniki želijo nagovoriti posameznika, da si skuša zamisliti izhode iz zamrznjenih stanj in s tem prevprašuje tudi svoj pogled na prostor in čas, ki ga zaseda njegova lastna eksistenca.
Larisa Vrhunc