Pihalni kvintet Slowind je bil ustanovljen leta 1994. V tem času se je ansambel, ki izvaja praktično vsa dela standardnega repertoarja za ta sestav, profiliral še v brezkompromisnega in v slovenskem prostoru najaktivnejšega izvajalca sodobnih del, od klasikov avantgarde do najmlajših, še neuveljavljenih, a zelo obetavnih avtorjev našega časa. Slowind z naročili stalno spodbuja mlade slovenske skladatelje ter se rad odziva vabilom za izvedbe novitet na mnogih evropskih odrih. Obenem že vrsto let tesno sodeluje z etabliranimi svetovnimi skladatelji, kot so Vinko Globokar, Robert Aitken, Heinz Holliger, Jürg Wyttenbach, Vito Žuraj, Ivan Fedele, Tošio Hosokava, Nina Šenk, Uroš Rojko, Martin Smolka, Volker Staub, Ivo Nilsson, Gérard Buquet, Niels Rosing Schow in drugi, ki mu posvečajo svoja dela in ga vključujejo v svoje projekte.
PRIHAJAJOČI KONCERT
3. koncert
petek, 18. november 2022, ob 20.00, Stara elektrarna
ZAMRZNITVE
Slowind
Larisa Vrhunc – zvok
Boris Beja – prostor
Skladateljica Larisa Vrhunc in vizualni umetnik Boris Beja združujeta ustvarjalne moči v projektu, ki obravnava v današnjem času zelo aktualno temo umanjkanja. V bivanjski prostor vsakega posameznika in družbe kot celote vdirajo različni dejavniki, ki omejujejo dostopnost tako materialnih kot duhovnih dobrin, pa tudi ustvarjalnosti, ki nikakor ni povezana le z umetnostjo, ampak je vitalna prvina življenja slehernika.
Primer bivanjskih umanjkanj je bila pandemija, ki ni ovirala samo dnevne rutine, ampak posegala globlje, na primer v kulturo, podobna stanja izzovejo vojne. Živi zvok se umika, obstaja zamrznjen v našem spominu in internetnih podobah, enako likovna forma, ki se ne more udejanjiti v prostoru.
Avtorja raziskujeta presečišča in preseganja teh procesov. S tem, ko likovna materija izziva glasbeni čas, zvok pa dojemanje prostora in likovne materije v njem, tudi ni več poslušalca ali gledalca, ampak obiskovalec dogodka postaja bralec, ki po lastni presoji »zamrzuje« zvok in sliko ter oboje osmišlja na novo in po svoje.
Izhodiščni impulz za oba umetnika so kurenti Franceta Miheliča, s katerimi se je slikar po realističnem obdobju pomaknil v polje fantastičnega.
Kurentova maska, strašljiva materializacija eksistenčnih strahov v ljudskem izročilu, se pri njem preobrazi v simbol, v katerega je v prečiščeni obliki zamrznil strahote druge svetovne vojne in iz tega izvirajoče lastne travme, v današnjem času pa bi Miheličeve kurente lahko interpretirali kot simbol za tesnobo in strah ob porajanju novih bolezni, sovraštva, vojn, polarizacije družbe in še česa.
Slikar svojih virov navdiha, najsi bo to ljudska umetnost ali literatura, ni uporabljal ilustrativno, ampak je vedno iskal »tisti poetični občutek, nekako zvenenje vsebine, žalostno, groteskno, strašno ali nežno, ki ga ustvarjajo oblike, črte in barve, svetlo in temno.«
Na podoben način tudi njegovo delo navdihuje oba ustvarjalca. Ponujeni vizualni in zvočni gradniki želijo nagovoriti posameznika, da si skuša zamisliti izhode iz zamrznjenih stanj in s tem prevprašuje tudi svoj pogled na prostor in čas, ki ga zaseda njegova lastna eksistenca.
Kontrapunkt likovnosti kurentov prinašajo literarna dela slikarjeve življenjske sopotnice, pisateljice Mire Mihelič, ene osrednjih osebnosti ljubljanskega literarnega življenja, ki bi v letu 2022 dopolnila 110 let. V svojih zapisih je pretanjeno slikala ljubljansko meščanstvo pred drugo svetovno vojno in tudi po njej, dragoceni pa so tudi njeni premisleki o vlogi ženske in nasploh o odnosih med ljudmi. Izbor njenih besedilnih fragmentov bo vsebinsko dopolnil vizualno-glasbeni del dogodka.
Postavitev obsega statične skulpture na podstavkih in obešene objekte ter dinamične vizualne elemente (luč, video), govorne fragmente in živo izvedbo komponirane akustično-elektronske zvočne podobe. Publika bo aktivno sooblikovala dogodek z izbiranjem in spreminjanjem perspektive.
