Glasbeno poletje v Bohinju

Ugotovljeno je, da je Serenada v c-molu K.388 nastala leta 1782 na Dunaju v času, ko je Wolfgang Amadeus Mozart doživel velik mednarodni uspeh z opero Beg iz Seraja. Prav v tem letu je dal habsburški cesar Jožef II. ustanoviti dvorni pihalni oktet, sestavljen iz para oboj, klarinetov, fagotov in rogov. Ansambel je skrbel za razvedrilo, nastopal pa so tudi ob uradnih priložnostih in z glasbo zaljšal protokolarne dogodke. V starih časih je bilo pač tako, da so modo določali “od zgoraj” in kar je bilo modno pri cesarju, je kaj hitro postalo priljubljeno vsepovsod, v letnih rezidencah habsburškega plemstva ter med navadnimi meščani. Večini skladateljev dunajske klasike seje tako pri komponiranju za ta sestav pridružil tudi Mozart.

Komorna glasba za različne pihalne zasedbe je pri Mozartu zavzemala zelo pomembno mesto. Mozart je bil morda zadnji skladatelj v zgodovini glasbe, ki je (takrat še) okornim in tudi intonančno nenatančnim pihalom namenil enako kvalitetno glasbo kot (od nekdaj) uveljavljenim godalom in klavirju. Njegova Serenada v c-molu, edina v originalu napisana za pihalni oktet, je posebna tudi v tem, da ni prav nič “serenadna”. Mozart jo je postavil v temačni c-mol in ji v prvem stavku namenil uvodno temo v dramatičnem unisonu celega ansambla. Drugi stavek, spevni Andante v mehkem Es-duru, vsebuje vse atribute serenadnega stavka: je prijeten, zasanjan in preprost. Tretji, Menuetto in canone, je dokaz Mozartovega kontrapunktičnega mojstrstva: dvoglasni kanon se postavi na glavo v Triu in canone al roverscio, kanonu z melodičnim zrcaljenjem drugega glasu. Tudi zadnji stavek, Allegro, ni serenadno lahkoten. Uvodni temačni témi sledijo značajsko podobne, mestoma viharne variacije, polne nevarnih harmonskih obratov. Variacije rezultirajo v končni ponovitvi teme – tokrat v C-duru, v tonaliteti, ki kljub svoji odprtosti in svetlosti ne prežene temè. Zato je Mozart to skladbo podnaslovil z Nachtmusique – Nočna glasba.

Primož Ramovš (1921-1999) je z dvajsetimi leti, v letu smrti njegovega učitelja Slavka Osterca, končal glasbeni študij v Ljubljani in ga nadaljeval v Italiji pri V. Frazziju in A. Caselli.  Po svojem učitelju je prav gotovo nasledil zanimanje in dovzetnost za nove tokove v glasbenem dogajanju našega stoletja.  Pihalni kvintet iz l. 1959 sodi med njegova zgodnejša dela s prevladujočo tonalnostjo.  Delo je jasno oblikovano, sedem stavkov pa spominja na bagatele, v katerih se izčiščeno prepletata iskrivost in iskrenost, lastnosti, ki ne označujeta le skladateljevega sloga, temveč tudi njegovo osebnost.

Z zadnjo točko nocojšnjega večera se napotimo v čas, ko je opera v Italiji obvladovala skoraj celotno glasbeno življenje. V 19. stoletju so na področju komorne glasbe še najbolj uspevali manj znani skladatelji, povečini instrumentalisti, ki so publiko “zastraševali” z vratolomnimi parafrazami na znane operne teme. Mednje je sodil tudi flavtist-samouk Giulio Briccialdi (1818-1881), ki je v času njegove slave postal tudi častni član Filharmonične družbe v Ljubljani.

Življenjska zgodba: v zgodnjii mladosti mu umre oče, zato ga njegova družina hoče poslati v samostan. Iz Firenc pobegne v Rim, kjer kot izreden flavtist s 17 (po nekaterih virih s 15) leti postane profesor na Akademiji Sv. Cecilije. Koncertiral je po celi Evropi in Ameriki in bil zlasti zaslužen za tehnične izboljšave Boehmovega sistema na flavti.

Njegov Kvintet Op. 124 je torej prava virtuozna skladba za pihalni kvintet z vodilno flavto, polna spevnih melodij in vratolomnih pasaž, ki utegnejo poskrbeti za zadovoljstvo občinstva na in po koncertu.

Tekst: Matej Šarc