Kogojevi dnevi 2016

Lojze Lebič, slovenski skladatelj, dirigent, pedagog in arheolog Lojze Lebič se je rodil leta 1934 na Prevaljah. Velja za enega najtehtnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Od leta 1995 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1994 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2003 pa je bil izvoljen za zunanjega člana Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije.

Lebič je skladateljsko izšel iz skupine Pro musica viva, izpopolnjeval pa se je na poletnih tečajih za sodobno glasbo v Darmstadtu. Po intenzivnem in kritičnem soočenju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, ki je razpeta med zvočno silovitostjo ter emotivno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in svojsko občutljivostjo za dediščino preteklih kultur in civilizacij. Lebičeva dela so bila doslej izvajana na številnih festivalih ISCM (Svetovni glasbeni dnevi Bruselj 1981, Zürich 1991, Bukarešta 1999, Jokohama 2001, Ljubljana 2003, Zagreb 2005), Glasbeni Bienale Berlin, Bienale Zagreb, Musikprotokoll Gradec, Pan Music festival Seul, Varšavska jesen, Trieste Prima in drugod.

O skladbi Dogodki II je Lojze Lebič zapisal: „Delo s tem naslovom sem napisal pred skoraj tridesetimi leti in je bilo (v takratnem zapisu s tolkali in drugimi priročnimi glasbili) izvedeno na Zagrebškem bienalu leta 1975. Skladbi pozneje nisem namenjal pozornosti s posnetkom, natisom ali kako drugače. Utonila bi v pozabo, če me mojstri kvinteta Slowind ne bi povabili k sodelovanju pri koncertnem ciklu leta 2002. Segel sem v predal, obdržal naslov, večino ostalega pa napisal na novo. Kvintet je zgrajen iz več zaokroženih enot; mozaičnost “dogodkov” je v nekaterih delih poudarjeno izdvojena, v drugih pa nasprotno zelo motivirano usklajena. Dogodki II niso nova verzija prejšnjih, njihovo izvedbo na Festivalu Slowind leta 2002 v Ljubljani štejem za krstno.”

Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je v svojem izjemnem opusu napisal kar nekaj del za precej nenavadne inštrumente. Kar nekaj krajših del je napisal za majhne mehanske orgle, ki bile v Mozartovem času vgrajene v drage ure.

Fantazijo Adagio in Allegro, KV 594 je Mozart napisal eno leto pred svojo smrtjo. To je žalna glasba, napisana ob smrti avstrijskega feldmaršala Laudona. Temačni Adagio v f-molu v svoji globoki izpovednosti prinaša izjemno bogato harmonsko zgradbo. Sledi mu srednji del – dramatični Allegro v sonatni obliki. Skladbo zaključi enak Adagio kot na začetku skladbe. Od začetnega se razlikuje le v spremenjeni zaključni kadenci.

Uroš Krek je študij kompozicije zaključil leta 1947 pri Lucijanu Mariji Škerjancu na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Bil je tudi urednik simfoničnih oddaj in kasneje glavni urednik glasbenega programa na Radiu Ljubljana. Od leta 1959 do 1968 je bil znanstveni sodelavec glasbeno-narodopisnega inštituta v Ljubljani. Od tega leta naprej pa do leta 1982 je poučeval na glasbeni akademiji v Ljubljani, kjer je bil profesor kompozicije in teoretičnih predmetov. Uroš Krek je bil tudi večletni predsednik Društva slovenskih skladateljev. Velja za enega najtehtnejših slovenskih komponistov 20. stoletja, ki je ustvarjal za vse vrste glasbenih zasedb. V svojo glasbo je rad vpletel tudi folklorne elemente. Folklorno glasbeno izročilo z etničnega ozemlja (od Rezije do Porabja) je tudi zbiral, zapisoval in preučeval. Posnel je 13 etnoloških in etnomuzikoloških filmov. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Krekov opus obsega takorekoč vse glasbene zasedbe, najboljša dela pa so nastala za godalne inštrumente. Krek je v svoji glasbi združeval resnobno refleksivnost in radoživo muzikalnost. Komponiral je instrumentalna, vokalno-instrumentalna in vokalna dela, njegovo glasbeno ustvarjanje pa je poseglo tudi na področja dramske, scenske in filmske glasbe. V svojem kompozicijskem stavku je ostal zvest klasičnemu izrazu, za katerega sta značilni klasicistično jasna oblikovna misel in poglobljena, mestoma celo ekspresivna izraznost.

Njegovo skladbo Episodi concertanti uvaja spev roga, kateremu sledijo svobodne domislice za ves ansembel. Beseda koncertanten v glasbenem jeziku pomeni usklajenost med solisti, pri tem pa ohranja vsak posamezni instrument svojo samostojno vlogo. Proti koncu se oglasi ponovno rog, le da ga sedaj spremljajo vsi ostali instrumenti, vsak s svojo tematiko. Ta živ-žav se polagoma umirja in v tišini zamre.

Skladateljica Nina Šenk (roj. 1982) je po končanem študiju kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v razredu prof. Pavla Mihelčiča nadaljevala podiplomski študij kompozicije na Hochschule für Musik Carl Maria von Weber v Dresdnu pod mentorstvom prof. Lotharja Voigtländerja in leta 2008 zaključila mojstrski študij na Hochschule für Theater und Musik v Münchnu v razredu prof. Matthiasa Pintscherja.

V času študija je dobila več nagrad, med drugim Evropsko nagrado za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic za Koncert za violino in orkester (2004), Prešernovo nagrado Akademije za glasbo ter prvo nagrado na festivalu Weimarer Frühjahrstage für zeitgenössische Musik za skladbo Movimento fluido (2008).

Njene skladbe so bile izvedene na pomembnejših festivalih v tujini in doma (Salzburger Festspiele, Young Euro Classic, Kasseler Musiktage, Musica Viva, Frankfurter Positionen, Weimarer Frühjahrstage, Heidelberger Frühling, Festival Ljubljana, Festival Slowind, Slovenski glasbeni dnevi, Festival Maribor, Festival Unicum, Svetovni kongres saksofonov…) ter na koncertih po celem svetu z različnimi orkestri in ansambli (Orkester Slovenske filharmonije, Komorni godalni orkester SF, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Staatstheater Cottbus, Festivalni orkester Young Euro Classic, Ensemble modern, Scharoun Ensemble, Ensemble mosaik, Ensemble United Berlin, Pihalni kvintet Slowind, Ensemble Aleph, Altera veritas, MD7, Ensemble Concorde in Kammersymphonie Berlin).

V sezonah 2008/2009 in 2009/2010 je Nina Šenk bila rezidenčna skladateljica orkestra Staatstheater Cottbus v Nemčiji.

Trenutki
Koščki iz življenja posameznika v trenutkih zavedanja časa in okolice.
Nemirno, hitro življenje,
redki trenutki miru in refleksije.
Različna dojemanja časa.
Boj proti okolici – proti tempu množice
v iskanju lastne indetitete.

Celotna skladba je sestavljena kot niz različnih pogledov na odnose med posameznikom in družbo (okoljem). Solistični instrument predstavlja posameznika: „mirnega“ v refleksiji, v iskanju svoje identitete, „nemirnega“ kot produkt drvečega časa ali „bojujočega“ proti nemirni okolici. Posameznik je vedno predstavljen kot solist v ansamblu, v začetku v rogu, kasneje se prenese skozi vse inštrumente do viška – solistična kadenca pikolo flavte, za konec refleksija – rog, vendar s spremenjeno ritmično okolico (drugo dojemanje časa). Poleg solistista se premika/spreminja tudi okolica. „Okolica“ ima različne vloge: rezultat dogajanja posameznika in podpora njemu (odmevi, impulzi, širjenje prostora, dojemanje časa), po drugi strani je pa „okolica“ oz. ansambel nasprotje individualistu, predstavlja njegovo bojevanje proti množici.

Pavle Merkù (1927–2014) je diplomiral iz slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa je leta 1960 v Rimu. Kompozicijo je študiral v Trstu, kjer je tudi predaval in deloval kot urednik na radiu Trst.

Na Merkùjev glasbeni razvoj je nedvomno odločno vplivalo njegovo etnografsko delo, predvsem preučevanje ljudskega blaga v Beneški Sloveniji, s čimer je v etnomuzikološkem in kulturnem smislu oral ledino. V letih med 1968 in1981 je postopoma izdal zbirko Ljudske pesmi Slovencev v Italiji, sodeloval pa je tudi pri narodopisnem delu Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, v katerem je predstavljena zgodovinska avtohtonost in zakoreninjenost Slovencev v Benečiji.

Merkùjevo etimološko in etnomuzikološko delo se je odražalo v njegovi kompoziciji. Čeprav se je navduševal nad ekspresionizmom in drugo dunajsko šolo, ga ne bi mogli povsem okarakterizirati kot neoekspresionista. Sicer je sam dejal, da je ekspresionizem umetniška dimezija, v kateri se najraje izraža. Zato mu je bilo blizu tudi delo Marija Kogoja, za katerega je menil, da se je med slovenskimi skladatelji najbolj približal drugi dunajski šoli, predvsem slogu Albana Berga.

Merkù se je v svojem delu vse bolj posvečal prvinam ljudske glasbe, saj je bil prepričan, da se morajo skladatelji zavedati njenega pomena in so poklicani k ohranjanju narodove glasbene tradicije. Navkljub temu, da se je v nekaterih delih že precej približal serialnosti, se Merkù tako ali drugače vrača k vplivom tonalnosti, k občutku osnovnega tona, ki ga v največji meri terja uporaba ljudskih melodičnih motivov.

Leta 2006 je prejel najvišje slovensko skladateljsko priznanje, Kozinovo nagrado za zaokrožen skladateljski opus, leta 2007 pa mu je Slavistično društvo Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji.

Enostavčni Trio di canzoni sestavljajo tri, med seboj povezane pesmi v zaporedju počasi – hitro – počasi. Počasni dve sta prežeti z ekspresionistično kompozicijsko tehniko in temeljita na skladateljevi skrbni in racionalni obravnavi zvočnega materiala. Srednji del je virtuozen in ognjevit. Ritmična struktura je tridelna in skupaj s sekundnimi melodičnimi postopi ponazarja rezijansko ljudsko glasbo.

Instrumentacija Tria di canzoni po številu glasbenikov ustreza velikosti ansambla rezijanskih ljudskih godcev, pri čemer sta flavtist in klarinetist ‟cïtirawca” (rezijansko violinista), fagotist pa ‟bünkulawec” (rezijansko violončelist).

Paul Hindemith (1895–1963) je bil zagotovo najbolj vsestranski glasbenik svojega časa: pianist, klarinetist, violinist (nekaj časa prvi violinist Frankfurtske Opere), predvsem pa violist. Njegov skladateljski opus je izjemno obsežen, veliko pa je tudi dirigiral dobrim orkestrom. Leta 1922 je menda v vsega petih dneh napisal Malo komorno glasbo za pihalni kvintet in s tem ustvaril hudomušno delo, ki kot prvo kaže na njegov kasnejši skladateljski slog. To temeljno delo za pihalni kvintet je neke vrste divertimento, poln duhovitih domislekov, dobro pretehtane instrumentacije in zrele izpovedi.

Matej Šarc