Koncertni abonma Ribnica 2016

10. junij 2016
Nova Štifta, Cerkev Marijinega vnebovzetja

Pihalni kvintet Slowind

Spored:
Domenico Scarlatti (1685–1757), priredba: Dinu Lipatti: Dve Sonati
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791): Adagio in Allegro v f-molu, K. 594
Nina Šenk (roj. 1982): Trenutki (2009)
Darius Milhaud (1892–1974): Dimnik kralja Reéja (La Cheminée du Roi René), op. 205
Paul Hindemith (1895–1963): Mala komorna glasba op. 24, št. 2

 

Domenico Scarlatti (1685–1757) in pihalni kvintet?  Zagotovo ne, dokler nisem med obiskom knjižnice Konservatorija v Ženevi našel priredbe dveh sonat italijanskega virtuoza čembalista. Priredil jih je romunski pianist in skladatelj, mnogo prezgodaj umrli Dinu Lipatti (1917–1950). Ker Slowind priredbe zelo nerad izvaja, je skladba precej dolgo čakala na svoj trenutek, ko pa smo med preigravanjem odkrili čudovite barve, ki jih je iz Scarlattijevega zapisa znal pričarati Dinu Lipatti, smo se pač odločili, da pojemo nekaj zarečenega kruha. Lipatti je namenoma spremenil tudi oznake tempa in s tem omogočil barvam pihalnih inštrumentov, da Scarlattijevo glasbo oplemenitijo s svojo raznolikostjo.

Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je v svojem izjemnem opusu napisal kar nekaj del za precej nenavadne inštrumente.  Kar nekaj krajših del je napisal za majhne mehanske orgle, ki bile v Mozartovem času vgrajene v drage ure.
Fantazijo Adagio in Allegro, K. 594 je Mozart napisal eno leto pred svojo smrtjo.  To je žalna glasba, napisana ob smrti avstrijskega feldmaršala Laudona.  Temačni Adagio v f-molu v svoji globoki izpovednosti prinaša izjemno bogato harmonsko zgradbo.  Sledi mu srednji del – dramatični Allegro v sonatni obliki.  Skladbo zaključi enak Adagio kot na začetku skladbe.  Od začetnega se razlikuje le v spremenjeni zaključni kadenci.

Skladateljica Nina Šenk (roj. 1982) je po končanem študiju kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v razredu prof. Pavla Mihelčiča nadaljevala podiplomski študij kompozicije na Visoki šoli za glasbo Carl Maria von Weber v Dresdnu pod mentorstvom prof. Lotharja Voigtländerja in leta 2008 zaključila mojstrski študij na Visoki šoli za gledališče in glasbo v Münchnu v razredu prof. Matthiasa Pintscherja.
V času študija je dobila več nagrad, med drugim Evropsko nagrado za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic za Koncert za violino in orkester (2004), Prešernovo nagrado Akademije za glasbo ter prvo nagrado na festivalu Weimarer Frühjahrstage für zeitgenössische Musik za skladbo Movimento fluido (2008).

Njene skladbe so bile izvedene na pomembnejših festivalih v tujini in doma (Salzburger Festspiele, Young Euro Classic, Kasseler Musiktage, Musica Viva, Frankfurter Positionen, Weimarer Frühjahrstage, Heidelberger Frühling, Festival Ljubljana, Festival Slowind, Slovenski glasbeni dnevi, Festival Maribor, Festival Unicum, Svetovni kongres saksofonov …) ter na koncertih po celem svetu z različnimi orkestri in ansambli (Orkester Slovenske filharmonije, Komorni godalni orkester SF, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Staatstheater Cottbus, Festivalni orkester Young Euro Classic, Ensemble modern, Scharoun Ensemble, Ensemble mosaik, Ensemble United Berlin, Pihalni kvintet Slowind, Ensemble Aleph, Altera veritas, MD7, Ensemble Concorde in Kammersymphonie Berlin).
V sezonah 2008/2009 in 2009/2010 je Nina Šenk bila rezidenčna skladateljica orkestra Staatstheater Cottbus v Nemčiji.
Trenutki
Koščki iz življenja posameznika v trenutkih zavedanja časa in okolice.
Nemirno, hitro življenje,
redki trenutki miru in refleksije.
Različna dojemanja časa.
Boj proti okolici – proti tempu množice
v iskanju lastne indentitete.

Celotna skladba je sestavljena kot niz različnih pogledov na odnose med posameznikom in družbo (okoljem). Solistični instrument predstavlja posameznika: „mirnega“ v refleksiji, v iskanju svoje identitete, „nemirnega“ kot produkt drvečega časa ali „bojujočega“ proti nemirni okolici. Posameznik je vedno predstavljen kot solist v ansamblu, v začetku v rogu, kasneje se prenese skozi vse inštrumente do viška – solistična kadenca pikolo flavte, za konec refleksija  – rog, vendar s spremenjeno ritmično okolico (drugo dojemanje časa). Poleg solista se premika/spreminja tudi okolica. „Okolica“ ima različne vloge: rezultat dogajanja posameznika in podpora njemu (odmevi, impulzi, širjenje prostora, dojemanje časa), po drugi strani je pa „okolica“ oz. ansambel nasprotje individualistu, predstavlja njegovo bojevanje proti množici.

Darius Milhaud (1892–1974) je bil nekaj časa član francoske skladateljske skupine Les Six, še raje pa se je družil s slikarji in literati. Znaten del življenja je preživel v Riu de Janeiru v Braziliji in v Združenih državah Amerike.   Ne glede na to, kje je skladatelj živel in delal, je črpal iz svoje sredozemske duše. Njegovi glasbeni govorici se najlažje približamo če prisluhnemo njegovemu opisu skoraj mistične situacije, v kateri se je sam nekoč znašel, ko je neke noči je na deželi začutil žarčenje in drhtenje, ki se je stekalo vanj: “Tisočero istočasnih glasb je hitelo proti meni iz vseh smeri neba in zemlje”.
Skladba Kamin kralja Renéja, op. 205 (1941) sloni na glasbi za film Calvade d’amour, op. 204, ki so jo napisali skladatelji Darius Milhaud, Roger Desormière in Arthur Honegger.  Ta film obravnava eno in isto temo, gledano skozi tri različna časovna obdobja: srednji vek, leto 1830 in leto 1930.  Vsak izmed trojice skladateljev je prispeval glasbo za eno časovno obdobje; Milhaud si je izbral srednji vek in napisal glasbo v srednjeveškem duhu.  To je uporabil tudi v sedemstavčni suiti za pihalni kvintet, ki je kmalu postala ena najbolj priljubljenih francoskih skladb za to zasedbo.

Paul Hindemith (1895–1963) je bil zagotovo najbolj vsestranski glasbenik svojega časa: pianist, klarinetist, violinist (nekaj časa prvi violinist Frankfurtske Opere), predvsem pa violist. Njegov skladateljski opus je izjemno obsežen, veliko pa je tudi dirigiral dobrim orkestrom. Leta 1922 je menda v vsega petih dneh napisal Malo komorno glasbo za pihalni kvintet in s tem ustvaril hudomušno delo, ki kot prvo kaže na njegov kasnejši skladateljski slog.  To temeljno delo za pihalni kvintet je neke vrste divertimento, poln duhovitih domislekov, dobro pretehtane instrumentacije in zrele izpovedi.

Matej Šarc