Koncertni abonma Ribnica 2016

Spored:
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791): Serenada v c-molu, K. 388
Alexander von Zemlinsky (1871–1942): Humoreska (1939)
Primož Ramovš (1921–1999): Pihalni kvintet št. 2 (1959)
György Ligeti (1923–2006): Šest bagatel (1953)

Ugotovljeno je, da je Serenada v c-molu, K 388 nastala leta 1782 na Dunaju v času, ko je Wolfgang Amadeus Mozart doživel velik mednarodni uspeh z opero Beg iz Seraja. Prav v tem letu je dal habsburški cesar Jožef II. ustanoviti dvorni pihalni oktet, sestavljen iz para oboj, klarinetov, fagotov in rogov. Ansambel je skrbel za razvedrilo, nastopal pa so tudi ob uradnih priložnostih in z glasbo zaljšal protokolarne dogodke. V starih časih je bilo pač tako, da so modo določali “od zgoraj” in kar je bilo modno pri cesarju, je kaj hitro postalo priljubljeno vsepovsod, v letnih rezidencah habsburškega plemstva ter med navadnimi meščani. Večini skladateljev dunajske klasike seje tako pri komponiranju za ta sestav pridružil tudi Mozart.
Komorna glasba za različne pihalne zasedbe je pri Mozartu zavzemala zelo pomembno mesto. Mozart je bil morda zadnji skladatelj v zgodovini glasbe, ki je (takrat še) okornim in tudi intonančno nenatančnim pihalom namenil enako kvalitetno glasbo kot (od nekdaj) uveljavljenim godalom in klavirju. Njegova Serenada v c-molu, edina v originalu napisana za pihalni oktet, je posebna tudi v tem, da ni prav nič “serenadna”. Mozart jo je postavil v temačni c-mol in ji v prvem stavku namenil uvodno temo v dramatičnem unisonu celega ansambla. Drugi stavek, spevni Andante v mehkem Es-duru, vsebuje vse atribute serenadnega stavka: je prijeten, zasanjan in preprost. Tretji, Menuetto in Canone, je dokaz Mozartovega kontrapunktičnega mojstrstva: dvoglasni kanon se postavi na glavo v Triu in canone al roverscio, kanonu z melodičnim zrcaljenjem drugega glasu. Tudi zadnji stavek, Allegro, ni serenadno lahkoten. Uvodni temačni témi sledijo značajsko podobne, mestoma viharne variacije, polne nevarnih harmonskih obratov. Variacije rezultirajo v končni ponovitvi teme – tokrat v C-duru, v tonaliteti, ki kljub svoji odprtosti in svetlosti ne prežene temè. Zato je Mozart to skladbo podnaslovil z Nachtmusique – Nočna glasba.

Avstrijski komponist Alexander von Zemlinsky (1871–1942) izhaja iz etnično zelo mešane družine. Njegova mati se je rodila Sefardskemu Judu in bosanski muslimanki v Sarajevu, oče pa je bil Avstrijec, katolik, rojen v tedanji madžarski, danes pa slovaški Žilini. Alexandrovi starši so po njihovem starem očetu prevzeli judovsko religijo. Z Zemlinskim je povezana cela vrsta pomembnih skladateljev: Anton Bruckner, ki je bil njegov učitelj kompozicije na Dunajskem Konservatoriju za glasbo; Johannes Brahms je bil njegov podpornik in mu je pomagal pri izdajanju novih skladb; Arnold Schönberg je bil njegov ponosni učenec teorije glasbe in kompozicije, ki je kasneje postal tudi njegov svak. Nenazadnje je bila njegova Alexandrova velika ljubezen Alma Schindler, ki pa ga je na prigovarjanje njene družine in prijateljev zapustila in se kasneje poročila z Gustavom Mahlerjem, s katerim je imel Zemlinsky vseeno dobre odnose.
O slednjem priča tudi tako imenovana šolska skladba Humoreska iz leta 1939, ki jo je Zemlinsky napisal v Ameriki, kamor je zbežal pred nacisti. To je ena zadnjih njegovih skladb, ki jo preveva ravno Mahlerjev kompozicijski slog. V kratki skladbi rondojske oblike se hudomušna tema spogleduje z brezskrbno melodijo, ki prijetno spominja na vzdušje v Vandrovčevih pesmih Gustava Mahlerja. Humoreska Alexandra von Zemlinskega je ena redkih originalnih poznoromantičnih skladb za pihalni kvintet.

Primož Ramovš (1921–1999) je z dvajsetimi leti, v letu smrti njegovega učitelja Slavka Osterca, končal glasbeni študij v Ljubljani in ga nadaljeval v Italiji pri Vitu Frazziju in Alfredu Caselli.  Po svojem učitelju je prav gotovo nasledil zanimanje in dovzetnost za nove tokove v glasbenem dogajanju našega stoletja.  Pihalni kvintet iz l. 1959 sodi med njegova zgodnejša dela s prevladujočo tonalnostjo.  Delo je jasno oblikovano, sedem stavkov pa spominja na bagatele, v katerih se izčiščeno prepletata iskrivost in iskrenost, lastnosti, ki ne označujeta le skladateljevega sloga, temveč tudi njegovo osebnost.

Po mnenju marsikaterega skladatelja zahteva zasedba petih pihal veliko mero poznavanja inštrumentov, strogo disciplino v vodenju petih glasov in drznost v odkrivanju barv, ki nastajajo z zlivanjem zvokov različnih pihal.  Morda je ravno zato tako malo svetovnih skladateljskih imen prispevalo k razširitvi repertoarja za pihalni kvintet.  Ena največjih legend glasbe 20. stoletja – madžarski skladatelj György Ligeti (1923–2006) se je v svojem izjemnem opusu lotil komponiranja za to zasedbo dvakrat.  Prvič leta 1953, v času, ko se je iztekalo njegovo postštudijsko obdobje delovanja na Madžarskem.  Takrat se je mladi Ligeti podobno kot pred njim Béla Bártok v komponiranju rad opiral na ljudsko tematiko glasbeno zelo raznolike Madžarske in jo z pridom uporabil tudi v Šestih bagatelah.  Vseh šest miniatur je ena sama ljudska glasba iz različnih delov panonske nižine vendar tako svetovljanska, obdelana skozi prizmo današnjega časa, da si jo poslušalec ob prvem srečanju z njo z veseljem prilasti kot nekaj, s čimer se vsakdo lahko poistoveti.