|
Jurij Jenko – klarinetJureta označuje beseda nekonvencionalno. Seveda v njenem pozitivnem pomenu. Tako razmišlja, tako se oblači, s takšnimi športi se ukvarja, najdemo ga lahko v družbi nekonvencionalnih ljudi. Lahko bi bil hudičevo dober ekonomist. Skoraj prepričan je bil, da bo to poklic, za katerega bo poprijel po končani gimnaziji. Zato so mu v Slowindu dodelili funkcijo “financministra”. »Jaz sem doma iz Medvod, to je že Gorenjska, in marketinško strategijo držanja denarnice imam v genih,« se sem pa tja pošali. Toda, če pokukamo nekaj deset let v preteklost, bi lahko v nadobudnem fantiču, ki je z malim bobnom strumno korakal za člani Godbe na pihala Medvode, videli nekoga, ki bo svoje življenje posvetil glasbi. Morda njegovi koraki na začetku res niso bili najdaljši, tako, da so ga morali godbeniki kar naprej bodriti, toda kaj kmalu je z velikim korakom vstopil med najboljše mlade klarinetiste bivše Jugoslavije. Po treh letih učenja klarineta pri prof. Slavku Goričarju je, še kot osnovnošolec, zmagal na Tekmovanju mladih glasbenikov Jugoslavije v Skopju (1977) in tradicijo nadaljeval tudi v času srednješolskega izobraževanja (pri prof. Igorju Karlinu, ki ga je že kot študenta vpeljal tudi v pedagoške vode na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, kjer poučuje še dandanes) ter na Akademiji za glasbo (prof. Mihael Gunzek), kjer je kot član pihalnega kvinteta prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado (1984) ter nagrado na Tekmovanju glasbenih umetnikov Jugoslavije v Zagrebu (1986). V pihalnem kvintetu Akademije za glasbo je nabral zavidljivo bero glasbenih izkušenj, spoznaval ter vzljubil komorno muziciranje in tovrstno glasbeno literaturo, zato je tudi kasneje težil k temu, da bi se iz tria Slowind razvil kvintet. Nikoli pa ne pozabi povedati, da je po nekaj letih sodelovanja v medvodski godbi postal član Pihalnega orkestra Litostroj in Folklorne skupine Tine Rožanc, kjer je preživel nepozabnih deset let in več. Že kot študent je skrbel za notni material na Društvu slovenskih skladateljev in prejemal štipendijo Slovenske filharmonije. V orkestru je najprej igral Es-klarinet in kaj kmalu postal prvi klarinetist. »Ne le poslušalci v dvorani, prisrčno so zaploskali klarinetistu tudi kolegi Orkestra Slovenske filharmonije ob izvedbi Mozartovega Koncerta za klarinet. Dirigentova in orkestrova pripravljenost,solistovo interpretativno razčlenjevanje občutljivega klasičnega tkiva Mozartove partiture in oblikovanje zvočnega formata so bile žlahtne sestavine suverenega uspeha.« Podpora tedanjega vodstva filharmonije mu je omogočila enoleten odhod na študij v tujino. Pariz. Mesto drugačnih dimenzij. Vzljubil ga je na prvi pogled. Študij na pariškem konservatoriju pri prof. Jean-Marcu Volti je leta 1988 okronala nagrada mesta Pariz. Po vrnitvi domov je ponovno sedel na sedež prvega klarinetista v Orkestru Slovenske filharmonije in od takrat kot član orkestra ali kot solist izvedel vrsto odličnih koncertov. »Jurij Jenko in Jože Kotar, ki jima je delo posvečeno, sta bila izjemna v koncertantni prezenci, tako v napetem mirovanju in dinamičnem minimalizmu kakor v registrskih menjavah in virtuoznem poletu« Iz toplega objema družine ga poleg njegovega sopotnika klarineta občasno zvabijo veter, kajt, bord, dobra kava, izbrana literatura, odlična hrana, vino, morje in neizmerna želja po odkrivanju novega. In ko se bo nekoč poslovil od kolegov v orkestru, ga bomo lahko zasačili blizu omamnega vonja morja, v majhni barki, z ribiškim trnkom in nagajivim nasmehom na obrazu. |
