Matej Šarc- OBOA

Najprej je bila harmonika instrument iz katerega je izvabljal prijetne melodije. Prve korake v svetu glasbe je z njim prehodil pianist Pavle Kosec, ki je kasneje nadarjenem enajstletniku prijazno svetoval, naj se odloči za igranje kakšnega drugega instrumenta. Ali se oprijeti oboe ali fagota? Če ne poznaš ne enega ne drugega instrumenta, odločitev ni ravno najlažja. Pa je ob pomoči očeta izbral oboo.

Matej prizna, da na začetku ni vadil ravno vzorno, kar se seveda pri instrumentu kot je oboa na daleč pozna. Toda sčasoma je oboa postala njegova zvesta prijateljica: »Oboa je pravzaprav izredno neprijazen instrument. In igranje nanjo ni zavidljiv užitek. Za sabo potegne prave borbe, ure in ure vadbe, prilagajanja, poizkusov, izdelovanja ustnikov, odpravljanja napak in izogibanja le-tem … toda zato je zadovoljstvo ob uspehu toliko večje. Potovanje po neki poti je lahko izziv le v primeru, da pot dejansko nekam pelje.«

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral v razredu prof. Boža Rogelje, ter obenem igral prvo oboo v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, toda že sredi drugega letnika, leta 1985, je opravil sprejemne izpite na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu.
Leta študija pri slovitem oboistu Heinzu Holligerju so oplemenitili tudi nastopi z Orkestrom solistov, vrhunskih glasbenikov, s katerimi je kot oboist koncertiral na Bachovih tednih v mestu Ansbach. Poseben izziv je pomenilo tudi sodelovanje na Institutu za novo glasbo Freiburške šole, kjer so izvedli kar lepo število skladb sodobnih skladateljev, kot sta npr. Klaus Huber, Brian Ferneyhough, … Sodobna glasba pri njem še vedno zaseda posebno mesto.

Bil je oboist Mlade nemške filharmonije in po končanem študiju tudi solo-oboist ter angleški hornist Freiburških filharmonikov. Na koncertih je imel priložnosti igrati pod taktirkami slavnih dirigentov, med njimi so bili Donald Runnicles, Cristóbal Halffter, John Carewe.

Od leta 1995 je solo-oboist v Orkestru Slovenske filharmonije. Delo v orkestru mu še vedno predstavlja določene izzive, čeprav se odlično počuti tudi v vlogi komornega glasbenika ali solista, saj komorno muziciranje omogoča individualno izražanje, stike z raznimi glasbeniki – amaterji ali profesionalci – z različnih koncev sveta, s katerimi v glasbeni komunikaciji raziskuje nove in nove poti v glasbi. Kot solist in komorni glasbenik se je predstavil na številnih koncertnih odrih Evrope, Avstralije, Kitajske, Mongolije, Japonske ter obeh Amerik.

»Šarc se je v popolnoma spremenjenem kompletnem obojskem tonskem registru vrnil v ustaljene orkestrske obojske tonske dosežke. Le-te je še dodatno oplemenitil s homogenostjo najvišjih in najnižjih leg, solistični part pa zlasti v vseh treh svojih kadencah “zasolil” z neslutenimi tehničnimi bravurami. Pri tem pa ni bil vsiljiv, poslušalce je (na prvem od obeh koncertov, torej na četrtkovi premieri) presenetil z igro na pamet, vsi skupaj smo se lahko zadovoljili s samo enim koncertom, kar je pri podobnih celovečernih nastopih pihalce in trobilcev že bolj redkost kot pa redna praksa, in odšel z največjega ljubljanskega odra kot zmagovalec: brez da bi še kaj dodal. Šarc je pač s tem Mozartovim “come back” opravil z vsem, kar je bilo pred njim v Ljubljani in kar je sedaj, ko spet redno igra kot solist-oboist v vrstah orkestra SF.« (Franc Križnar: Klasičen, miren začetek, VEČER, 30. 9. 1997)

Za vrsto evropskih radijskih postaj (Radio France, WDR Köln, Bayerischer Rundfunk, Islandski radio, Radio Slovenija …) je posnel številna komorna in solistična dela za oboo. Njegovi posnetki so izšli pri slovenskih in svetovnih založbah, denimo Naxos (Luciano Berio, Sekvenca VII za oboo solo), AgoraMusica (Carlo Paessler, Koncert za klarinet, oboo in orkester), Da Camera Magna (Georg Philipp Telemann, Koncerti za oboo d’amore; Tomaso Giovanni Albinoni, Koncerta v C-duru in D-duru za oboo, godala in continuo), Auvidis (Klaus Huber, Cantiones de Circulo Gyrante), Slovenska fi lharmonija (Romantični koncerti za oboo) …

Predano se posveča tudi pedagoškemu poklicu. Poučeval je na Pedagoški visoki šoli v Freiburgu, sodeloval na mojstrskih tečajih v Piranu, Glasbenem juliju na obali, poučuje na tečajih v Deutschlandsbergu, Čedadu, mestu Wetzlar, na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, ter komorno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Delo z mladimi mu pomeni poseben izziv, saj se z glasbenimi ovirami spopadajo z radovednostjo, neustavljivim elanom, iniciativo, željo po novih znanjih.

»V nadaljevanju se je oboist Matej Šarc zopet dokazal v svojem mojstrstvu igranja najraznorodnejših multiplih tonov, zvokov in zvenov, flatterzungov, četrttonov (s piskom), neredko hkrati z uporabo glasu in izgovorjavo s(am)oglasnikov in zlogov, zvokov z vdihom ipd. v skladbi (sploh z največjimi zvočnotehničnimi zahtevami na tem festivalu) Atemstudie za oboo solo Vinka Globokarja.«
(Zequirja Ballata: Uspešna sodobnost, dobre novosti, VEČER, 11. 10. 2001)