Metod Tomac – ROG

»Ne zanimajo nas note, zanima nas glasba.« (Bor Turel)
»V mojih razmišljanjih o glasbi me rog – instrument – ni nikoli pretirano zanimal. Vprašanja o smislu umetnosti, glasbe, kompozicije in sodobne glasbe so tista, ki me prevzemajo … Pri glasbenikih pa domišljija in prefi njenost glasbenega razmišljanja, dojemanja in podajanja, v zadnjem času pa še zlasti obče človeške lastnosti, kot so moralnost, etičnost, razgledanost, inteligenca … Kljub temu pa želim, kot glasbenik in profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli, kjer se vsakodnevno srečujem z neustavljivo motivirajočimi padci in vzponi, priti rogu – instrumentu – do dna.«
Metod se je z rogom prvič srečal kot enajstleten deček v Glasbeni šoli v Piranu in prve ovire premagoval s prof. Umbertom Radojkovićem, za katerega pravi, da je »bil zgled delavnosti in zdrave ambicioznosti«.

Uspešni nastopi na dveh tekmovanjih v bivši Jugoslaviji (1980, 1982) so ga spodbudili, da se je glasbi zapisal tudi profesionalno. Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu je sledil vpis na Akademijo za glasbo v Ljubljani (njegov profesor je bil Jože Falout), hkrati pa je že leta 1989 nastopil službo v Orkestru Slovenske filharmonije in tam med leti 1995 in 2000 opravljal tudi funkcijo solo hornista.

Študentska leta sta oplemenitili 2. nagrada na Tekmovanju glasbenih umetnikov v Zagrebu v letu1992 ter že naslednje leto 1. nagrada v umetniški kategoriji Tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov – TEMSIG.

Za prelomnico v njegovem glasbenem razvoju pa velja obdobje, ko se je v Fiesolu (Firence) glasbeno zbližal z Vinkom Globokarjem. Izpopolnjevanje v trobilni tehniki, ki je bila predmet študija, so spremljale ure in ure kramljanja z mojstrom o skladbah, ki jih je ustvaril, o glasbi in umetnosti ter o instrumentu in igranju nasploh. Prijateljske vezi sta ohranila vse do dandanes in tudi zaradi tega je Vinko postal tesno povezan tudi z ostalimi člani Slowinda.

K podrobnejšemu raziskovanju in študiju roga so pripomogle udeležbe na mojstrskih tečajih pri Erichu Penzlu in predvsem pri Markusu Bruggaierju, ki je odločno vplival na njegov hornistični, še bolj pa na pedagoški razvoj (takrat je že nekaj let poučeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani). »Žal sem bil takrat star že kakih 30 let!« pripomni Metod.

Vsekakor pa je kvintet oblika, ki vseskozi zaznamuje njegovo življenje. Z njim se je srečal že v družini (ima dva brata in dve sestri), v Piranu pri Umbertu je vodil znamenit trobilni kvintet, ki je pobral vse lovorike v bivši Jugoslaviji, in nato pa je postal član kvinteta Slowind, v katerem muzicira že 13 let. »Najmlajši član«, se večkrat pošalijo. »Metod je tako mlad, da v Ameriki ne sme piti piva.« (Vroče ustnice klasične oblike, MLADINA, 9. 10. 2000)

»Komorna igra je tisto, kar mi najbolj leži, za solistično udejstvovanje se ne čutim rojenega.«
Metod je podatke o svoji glasbeni poti poslal na zelo pomemben dan, zato končujem z njegovimi besedami: »To je vse. Napisano na dan poroke moje sestre, dne 31. maja 2008, ob 6.00.«